THE

BESEDA

NOVEMBER 1909

MOMENTI S PRIJATELJI

Ne zdi se smiselno, da sta lahko dve ali več nasprotujočih si mnenj prav glede resnice. Zakaj je toliko mnenj o nekaterih problemih ali stvareh? Kako bomo potem lahko povedali, katero mnenje je prav in kaj je resnica?

Abstraktne ene resnice človeškemu razumu ni mogoče dokazati ali dokazati, prav tako človeški um ne bi mogel razumeti takšnih dokazov ali dokazov, če bi jih bilo mogoče podati, kaj več kot zakoni, organizacija in delo vesolja se lahko dokažejo za nepregledno čebela ali pa tadpolo lahko razume gradnjo in delovanje lokomotive. Toda čeprav človeški um ne more razumeti Ene resnice v abstraktnem, je mogoče razumeti nekaj resnice o kateri koli stvari ali težavi v manifestiranem vesolju. Resnica je stvar takšna, kot je. Človeški um je lahko tako usposobljen in razvit, da lahko ve karkoli, kar je. Obstajajo tri stopnje ali stopnje, ki jih mora preiti človeški um, preden lahko ugotovi kakršno koli. Prvo stanje je nevednost ali temačnost; drugo je mnenje ali prepričanje; tretja je znanje ali resnica, kakršna je.

Nevednost je stanje duševne teme, v katerem um morda zazna neko stvar, a je povsem nesposoben razumeti. Kadar se v nevednosti um umesti, ga nadzirajo čutila. Čutila tako motijo, obarvajo in zmedejo um, da um ne more razlikovati med oblakom nevednosti in stvarjo, kakršna je. Um ostane neveden, medtem ko ga nadzirajo, usmerjajo in vodijo čutila. Da bi izstopil iz teme nevednosti, se mora um ukvarjati z razumevanjem stvari, ki se razlikuje od zaznavanja stvari. Ko um poskuša stvar razumeti, ločeno od občutka stvari, mora razmišljati. Razmišljanje povzroči, da um preide iz stanja temne nevednosti v stanje mnenja. Stanje mnenja je tisto, v katerem um neko stvar zazna in poskuša ugotoviti, kaj je. Ko se um ukvarja s katero koli stvarjo ali težavo, se začne kot mislec ločiti od stvari, za katero se sam nanaša. Potem začne imeti mnenja o stvareh. Ta mnenja ga niso zadevala, čeprav je bil zadovoljen s stanjem nevednosti, saj se bodo duševno leni ali čuteči ljudje ukvarjali z mnenji o stvareh, ki ne veljajo za čute. Vendar bodo imeli mnenja o stvareh čutne narave. Mnenje je stanje, v katerem um ne more jasno videti resnice ali stvari takšne, kot je, ločene od čutov ali predmetov, kakršni se zdijo. Mnenja človeka tvorijo njegova prepričanja. Njegova prepričanja so rezultat njegovih mnenj. Mnenje je srednji svet med temo in svetlobo. To je svet, v katerem se vidijo čutila in spreminjajoči se predmeti, ki se prepletajo s svetlobo in sencami ter odsevi predmetov. Um ne more ali ne razlikuje sence od predmeta, ki jo igra, in ni sposoben videti svetlobe kot ločene od sence ali predmeta. Da bi izšel iz stanja mišljenja, mora um poskusiti razumeti razliko med svetlobo, objektom in njegovim odsevom ali senco. Ko um to poskusi, začne razlikovati med pravilnimi in napačnimi mnenji. Pravilno mnenje je sposobnost uma, da se odloči o razliki med stvarjo in njenim odsevom in senco ali da vidi stvar takšno, kot je. Napačno mnenje je zmotno razmišljanje ali senca neke stvari za samo stvar. Čeprav v stanju mnenja um ne vidi svetlobe kot ločene od pravilnih in napačnih mnenj, niti predmetov ne razlikuje od njihovih odsevov in senc. Če želite imeti prava mnenja, se mora um osvoboditi predsodkov in vpliva čutov. Čutila tako obarvajo ali vplivajo na um, da ustvarjajo predsodke, kjer pa je predsodk, ni pravega mnenja. Za oblikovanje pravih mnenj sta potrebna misel in usposobljenost uma za razmišljanje. Ko je um oblikoval pravilno mnenje in noče dovoliti čutilom, da bi vplivali na um ali ga predsodili proti pravilnemu mnenju, in ima to pravo mnenje, ne glede na to, ali je v nasprotju s položajem ali interesom samega sebe ali prijateljev, in oklepa pravega mnenja pred vsem drugim in prednostno pred vsem drugim, potem bo um zaenkrat prešel v stanje znanja. Um potem ne bo imel mnenja o neki stvari niti ga ne bo zmedel z nasprotujočimi si drugimi mnenji, ampak bo vedel, da je stvar takšna, kot je. Človek preide iz stanja mnenj ali prepričanj in v stanje znanja ali svetlobe, tako da se drži za tisto, za kar ve, da je resnično v primerjavi z vsemi drugimi.

Um se nauči spoznati resnico katere koli stvari tako, da se sam dotakne te stvari. Ko se nauči razmišljati in je sposoben doseči pravilna mnenja s svobodo predsodkov in z nenehnim razmišljanjem, um vidi vsako stvar takšno, kot je, in ve, da je tako, kot je s svetlobo, kar je luč znanja. Medtem ko je bilo v stanju nevednosti videti nemogoče, medtem ko v stanju mnenj ni videl luči, zdaj pa v stanju znanja um vidi svetlobo, ki se razlikuje od neke stvari in njenih odsevov in senc. . Ta luč spoznanja pomeni, da se pozna resničnost neke stvari, da je za vsako stvar znano, da je resnično in ne takšna, kot se zdi, ko jo motimo zaradi nevednosti ali zmede mnenj. Ta luč pravega znanja ne bo zmotila nobenih drugih luči ali luči, ki jih um pozna v nevednosti ali mnenju. Svetloba znanja je sama po sebi nedvomen dokaz. Ko to opazimo, je to, da razmišljanje odpravimo z znanjem, saj ko človek nekaj ve, ne gre več skozi naporen proces sklepanja o tistem, o čemer je že razmišljal in zdaj ve.

Če nekdo vstopi v temno sobo, se počuti po sobi in se lahko spotakne nad predmeti v njej ter se odrine ob pohištvo in stene ali trči v druge, ki se v sobi premikajo tako brezciljno kot on sam. To je stanje nevednosti, v katerem nevedni živijo. Po tem, ko se je premikal po sobi, se njegove oči navadijo na temo in s tem, ko poskuša razločiti nejasne obrise predmeta in gibljivih figur v sobi. To je kot prehod iz stanja nevednosti v stanje mnenja, kjer je človek sposoben razločevati eno stvar od druge stvari in razumeti, kako ne bi trčil v druge gibajoče se figure. Predpostavimo, da se tisti, ki je v tem stanju, predstavlja sam, ki ga je do zdaj nosila in skrivala o svoji osebi, in predpostavimo, da zdaj vzame luč in jo utripa po sobi. Z utripanjem po sobi ne zmede samo sebe, ampak tudi zmede in razjezi druge gibajoče se figure v sobi. To je podobno kot človek, ki poskuša videti predmete, ki se razlikujejo od tistega, za kar se mu zdi, da je. Ko utripa njegova svetloba, se predmeti zdijo drugačni, kot so bili, svetloba pa zaslepi ali zmede njegov vid, saj človekov vid zmede nasprotujoča si mnenja o sebi in drugih. Toda ko natančno pregleduje predmet, na katerem počiva njegova svetloba in ga ne motijo ​​ali zmedejo druge luči drugih figur, ki zdaj lahko utripajo, se nauči videti kateri koli predmet takšen, kot je, in se uči z nadaljnjim pregledovanjem predmetov, kako videti kateri koli predmet v sobi. Predpostavimo, da je sposoben s pregledovanjem predmetov in načrta sobe odkriti zaprte odprtine prostora. Z nenehnimi napori lahko odstrani tisto, kar ovira odprtino in ko svetloba vlije v prostor in naredi vidne vse predmete. Če ga ne zaslepi poplava svetle svetlobe in ne bo spet zaprl odprtine zaradi svetlobe, ki priteka vase in zaslepi oči, ki je niso navajeni na svetlobo, bo postopoma videl vse predmete v sobi brez počasnega procesa nad vsakim posebej s svojo iskalno lučjo. Svetloba, ki preplavi sobo, je kot luč znanja. Svetloba spozna vse stvari takšne, kot so, in prav po tej svetlobi je znano, da je vsaka stvar takšna, kot je.

Prijatelj [HW Percival]