THE

BESEDA

ŽIVETI

(Nadaljevano)

KOLIKO vsakdo ima pojem, kaj se imenuje življenje, in pojem temelji na stvareh in stanjih, ki si jih najbolj želi, ali na idealih, ki si jih prizadeva. Verjame, da bo uresničevanje njegovih predmetov v življenju živo in da so stvari, za katere se zavzemajo drugi, v primerjavi s ciljem njegove namere malo vredne. Vsak se zdi prepričan, da ve, kaj v resnici živi in ​​za to si prizadeva s telesom in duhom.

Utrujen od mestnega mletja, je tisti, ki idealizira preprosto življenje, prepričan, da lahko živi v tišini dežele, med pastoralnimi prizori in kjer lahko uživa v hladu gozdov in soncu na poljih ter pomiluje tiste o njem, ker tega ne vedo.

Nestrpni s svojim trdim in dolgim ​​delom ter z monotonijo države in občutkom, da na kmetiji zgolj obrabi obstoj, je ambiciozni mladinec prepričan, da lahko v mestu ve le, kaj živi, ​​v osrčju poslovanja in med hitenjem množic.

Z mislijo na dom človek industrije dela, da bo morda družino nadgradil in užival v lahkotnosti in udobju, ki si ga bo zaslužil.

Zakaj bi čakal, da uživam v življenju, razmišlja lovec užitka. Ne odložite za jutri tisto, v čemer lahko uživate danes. Šport, igre, igre na srečo, ples, slastni koščki, lupljenje kozarcev, mešanje magnetizma z drugim spolom, noči zabave, to je zanj življenje.

S svojimi željami ni zadovoljen, vendar se boji strahu pred privlačnostjo v človekovem življenju in asket smatra svet kot kraj, ki ga je treba preprečiti; kraj, kjer se skrivajo kače in volkovi, ki so pripravljeni požreti; kjer um zbadajo skušnjave in prevaro, meso pa je v zankah smisla; kjer strast divja in je bolezen vedno prisotna. Odpravi se na osamljeno mesto, kjer bi lahko tam odkril skrivnost resničnega življenja.

Nezadovoljeni s svojo žrebanjem v življenju neupravičeno govorijo o bogastvu in z zavistjo ali občudovanjem opozarjajo na početje družbenega sklopa in pravijo, da lahko uživajo v življenju; da resnično živijo.

Tako imenovana družba je precej pogosto sestavljena iz mehurčkov na grebenu civilizacijskih valov, ki jih v morje človeškega življenja vržejo vznemirjenosti in boje uma. Tisti v družbi pravočasno vidijo, da je sprejem rojen ali denar, redko po zaslugah; da modni furnir in mehanika manira preverjata rast uma in prepletata lik; da v družbi vladajo stroge oblike in negotova morala; da obstaja lakota po mestu ali naklonjenosti in delajte laskavo in prevarno, da jo zavarujete in zadržite; da obstajajo prizadevanja in boje ter spletke za votle zmage, ki jih spremljajo zaman obžalovanja za izgubljenim prestižem; da ostri jeziki streljajo iz draguljastih grlov in puščajo strup v svojih medenih besedah; da tam, kjer vodijo užitek, ljudje sledijo, in ko se zasliši na zabrisane živce, si zvijajo svoje izmišljotine, da bi svojim nemirnim umom ponudili novo in pogosto vznemirjenje. Namesto da bi bili predstavniki kulture in resničnega plemstva človeškega življenja, takšno, kakršno je, družba vidijo tisti, ki so presegli njen glamur, da je v veliki meri podobno umivanju in odnašanju, ki jih valovi sreče vržejo na pesek morje človeškega življenja. Člani društva nekaj časa zasijejo na soncu; nato pa jih, zaradi stika z vsemi viri svojega življenja in ne morejo trdno podreti, odplavijo valovi sreče ali izginejo kot ničvrednosti, kot odplaknjena pena. Družba ima malo možnosti, da svoje člane spoznajo in stopijo v stik s tokom njihovega življenja.

Zapustite pot sveta, sprejmite vero, zagovorite iskrenega pridigarja in duhovnika. Vstopite v cerkev in verjemite, in našli boste balzam za svoje rane, tolažbo za svoje trpljenje, pot v nebesa in njegove radosti nesmrtnega življenja ter krono slave kot svojo nagrado.

Za tiste, ki so jih dvomili in utrujeni od bitke s svetom, je to povabilo tisto, kar je bila v povojih nežna uspavanka njihove matere. Tisti, ki so izmučeni zaradi dejavnosti in življenjskega pritiska, lahko v cerkvi nekaj časa počivajo in pričakujejo, da bodo po smrti imeli nesmrtno življenje. Za zmago morajo umreti. Cerkev ni in ne more dati tistega, za kar trdi, da je oskrbnik. Nesmrtnega življenja po smrti ne najdemo, če ga prej ne dobimo. Nesmrtno življenje je treba živeti pred smrtjo in medtem ko je človek v fizičnem telesu.

Kljub temu pa ne glede na življenjske dobe, bo za vsako veljalo, da ne bo zadovoljivo. Večina ljudi je kot okrogli zatiči v kvadratnih luknjah, ki jim ne ustrezajo. Nekdo lahko nekaj časa uživa v svojem mestu v življenju, vendar se tega izmuči takoj, preden se nauči, česa ga mora naučiti; potem hrepeni po nečem drugem. Tisti, ki se ozre za glamurjem in preuči katerokoli življenjsko fazo, v njem odkrije razočaranje, nezadovoljstvo. Moški lahko traja nekaj let, da se tega naučijo, če tega ne zmore ali ne bo mogel videti. Vendar se mora naučiti. Čas mu bo dal izkušnje, bolečina pa mu bo zaostrila vid.

Človek, kakršen je na svetu, je nerazvit človek. Ne živi. Življenje je način, s katerim človek doseže nesmrtno življenje. Življenje ni obstoj, ki ga danes moški imenujejo življenje. Življenje je stanje, v katerem je vsak del strukture ali organizma ali bitja v stiku z življenjem skozi njegov poseben tok življenja in kjer vsi deli usklajeno opravljajo svoje funkcije za namene življenja te strukture, organizma ali bitje in kjer se organizacija kot celota dotakne poplave življenja in njegovih življenjskih tokov.

Trenutno noben del človekove organizacije ni v stiku z njenimi posebnimi trenutki življenja. Komaj je mladost dosežena, preden razpad napadi fizično strukturo, in človek dovoli smrti, da prevzame svojo smrtno vlogo. Ko je človekova telesna zgradba zgrajena in cvet mladosti odpihnjen, se telo kmalu posuši in zaužije. Medtem ko požari življenja gorijo, človek verjame, da živi, ​​a ni. Umira. Le v redkih intervalih je možno, da fizični organizem človeka pride v stik s svojimi posebnimi življenjskimi tokovi. Toda napor je prevelik. Človek nezavedno noče vzpostaviti povezave in bodisi ne ve, bodisi ne bo usklajeval vseh delov svojega organizma in ne povzroča, da bi opravljali druge funkcije, razen za redko vzdrževanje fizičnega telesa, in tako ni mogoče da bi ga prenašal fizični. Potegne ga dol.

Človek razmišlja skozi svoja čutila in kot bitje smisla. O sebi ne razmišlja kot o bitju, razen čutov, in zato ne stika z življenjem in virom svojega bitja. Vsak del organizacije, imenovan človek, je v vojni z drugimi deli. Glede svoje identitete je zmeden in ostaja v svetu zmede. V nobenem smislu ni v stiku s poplavo življenja in njenimi življenjskimi tokovi. Ne živi.

(Se nadaljuje)