THE

BESEDA

ŽIVLJENJE VEDNO

(Nadaljevano)

Da bi telesu omogočili, da nadaljuje z življenjem večno, se je treba odreči določenim stvarem, izogibati se je treba določenim praksam, določene nagnjenosti, čustva, občutki in pojmi morajo izginiti, ker se jim zdi, da so nevredni, jalov ali nespametni. Na telesu se ne smejo postavljati nepotrebni zadrževalni zadrževalni elementi in se po nepotrebnem preverjati njegova dejanja. Po nobeni posebni hrani ne bi smeli hrepeneti. Hrana ni konec; je zgolj sredstvo za dosego. Hranjenje in čas hranjenja ne bi smeli biti zaskrbljujoči, temveč dolžni.

Vsem drogam in narkotikom se je treba odpovedati. Zdravila in narkotiki pretirano stimulirajo ali zamrjajo organe in živce ter povzročajo degeneracijo telesa.

Pod nobeno obliko se ne sme jemati vina, alkoholne pijače ali alkoholna opojna sredstva ali poživila. Alkohol vname in razkroji telo, vzbudi živce, pretirava ali zavira čutila, nagiba k neravnovesju in vznemirjanju uma s svojega sedeža v čutilih ter slabi, bolezni ali ubija, generacijsko seme.

Zaustaviti je treba vse spolne trgovine, prenehati vse prakse, v katere je vključena spolna narava. Generativna tekočina mora biti zadržana v telesu.

Srce ne sme biti naravnano na nič na svetu ali od sveta. Opustiti je treba posel, družbo in službeno življenje. Tem se je mogoče odpovedati šele, ko niso več dolžnosti. Drugi prevzamejo dolžnosti, ko jih on preraste in jih je pripravljen zapustiti. Odpovedati se je treba ženi, družini in prijateljem. A tega ne sme biti, če bi jim odrekanje povzročilo žalost. Žena, mož, družina in prijatelji ne potrebujejo enega nič bolj kot mi potrebujemo njih, čeprav so potrebe drugačne narave. Žena ali mož, družina in prijatelji, za katere nekdo misli, da je vdan, niso pravi predmeti, ki kličejo njegovo vdanost. Redko se posveča tem posameznikom, temveč občutkom, čustvom ali posebnim željam v sebi, ki jih v sebi prebujajo, spodbujajo in razvijajo žena, mož, družina ali prijatelji. Odziva se nanje, kolikor odgovor zadovolji tisto v njem, kar mu predstavljajo. Njegova predanost in naklonjenost sta želja po ženi, možu, družini, prijateljih znotraj njega in ne kateri koli ženi, možu, družini in prijateljem zunaj. So le odsevi ali sredstva, s katerimi želi zadovoljiti notranje želje, ki jih odsevajo in spodbujajo. Če bi organi ali funkcije telesa ali določena čustva ali občutki v zvezi z možem, ženo, družino, prijatelji v njem umrli, postali okvarjeni ali se obrabili, potem ni verjetno, da bi mu bilo mar za tiste zunanje posameznike – vsekakor bi ne skrbi na enak način, kot je zanje skrbel prej. Njegovi občutki do njih se bodo spremenili. Morda čuti odgovornost ali usmiljenje do njih kot do tujca, ki potrebuje pomoč, ali pa do njih ravna brezbrižno. Dokler žena, družina ali prijatelji potrebujejo nego, zaščito ali nasvet, jih je treba dati. Ko je nekdo pripravljen zapustiti ženo, družino ali prijatelje, ga ne potrebujejo; ne bodo ga pogrešali; lahko gre.

Čustva ne smejo biti brez vladanja. Morajo biti zadržani. Takih čustev ali čustev, ki želijo pomagati revnim ali preoblikovati svet, se ne sme pustiti, da pritečejo v svet. Sam je tisti ubogi. Sam je svet. On je tisti na svetu, ki najbolj potrebuje in si zasluži pomoč. On je svet, ki ga je treba reformirati. Reformirati svet je manj težko kot reformirati sebe. Svet lahko daje več koristi svetu, ko se je odkupil in reformiral, kot če bi moral preživeti nešteto življenj med revnimi. To je njegovo delo in uči se in ga počne.

Ne more se odpovedati stvarem, ki se jim je treba odreči, niti stvari, ki jih mora storiti, razen če je med početjem ali odpovedjo meditacija. Ni smisla poskušati živeti večno brez meditacije. Sovpadanje s celotnim procesom in bistveno za njegov razvoj je sistem meditacije. Brez meditacije je napredek nemogoč. Meditacija se odloči, čemur se je treba odreči. Tam se zgodi resnično odpoved. Kasneje, ko pride pravi čas, se stvari, ki so jih meditirali, po zunanjih okoliščinah seveda odpravijo. Izvedena dejanja, stvari, ki so za vedno potrebne živim, se najprej pregledajo in izvedejo v meditaciji. Vzrok doseganju večnega življenja je v meditaciji.

Naj razumemo: Meditacija, ki je omenjena tukaj, ni povezana z nobenim sodobnim učiteljem niti z nobenimi praksami, kot so ponavljanje besede ali niza besed, gledanje v predmet, vdih, zadrževanje in izdih diha, prav tako ne poskuša um usmeriti na nek del telesa ali na kaj v oddaljenem kraju, stopiti v stanje kataleptike ali transa. Tu omenjene meditacije ne morejo vpletati nobena fizična praksa niti razvoj in vadba psihičnih čutov. To bo preprečilo ali motilo omenjeno meditacijo. Razumejte tudi, da denarja ne smete plačati ali prejeti za informacije o meditaciji. Kdor bi plačal, da bi se ga naučil meditirati, ni pripravljen začeti. Tisti, ki bi denar dobil neposredno ali posredno pod kakršnim koli izgovorom, ni začel prave meditacije, sicer ne bi imel ničesar z denarjem v zvezi z meditacijo.

Meditacija je zavestno stanje, v katerem se človek nauči vedeti in vedeti sebe, pa tudi vse stvari na katerem koli od svetov, da ima lahko nepopustljivo bitje in svobodo.

Svet verjame, da je znanje o katerem koli predmetu mogoče pridobiti le z opazovanjem, fizikalno analizo in poskusi s to stvarjo. To je le delno. Noben poskus ali izkušnja s stvarjo samo z njene fizične strani ne more nikoli priti do vedenja o tej stvari. Vsa dela vseh znanstvenikov v mnogih znanostih niso prinesla celovitega spoznanja o enem predmetu njihovega raziskovanja o tem, kaj je ta predmet in o njegovem izvoru in izvoru. Objekt je bil morda analiziran in njegova sestava in transformacije so zabeleženi, vendar vzroki njegovih sestavnih elementov niso znani, vezi, ki združujejo elemente, niso znane, elementi v njihovih končnih koncih niso znani, in če je objekt organski, življenje ni znano. Zaznava videz predmeta samo na njegovi fizični strani.

Nič ne more biti znano, če se nanjo pristopi s njegove fizične plati. Meditacija meditatorja spozna predmet in ga pozna v njegovem subjektivnem ali abstraktnem stanju in brez kakršnega koli stika s predmetom. Ko v meditaciji ugotovi, kaj je predmet, lahko fizični predmet pregleda in ga podvrže analizi. Takšen pregled ali analiza ne bo samo pokazala njegovega znanja, ampak bo lahko predmet natančno poznal z njegove fizične strani, kot ga noben znanstvenik ne more vedeti. Elemente bo poznal v njihovih predfizičnih stanjih, kako in zakaj so ti povezani in povezani ter kako se elementi kondenzirajo, oborijo in kristalizirajo v obliko. Kadar predmet preučujemo s njegove fizične ali objektivne strani, je treba uporabiti čutila, čute pa presojati. Toda čutila so pri svojem delovanju omejena na čutni svet. V duševnem svetu nimajo nobenega dela ali dejanja. Samo um lahko zavestno deluje v duševnem svetu. Fizični predmeti ali psihični predmeti so predhodno zastopani v duševnem svetu. Obstajajo zakoni, ki urejajo delovanje vseh zadev pri videzu katerega koli fizičnega ali psihičnega predmeta.

V procesu meditacije je mogoče zaznati vse procese in rezultate fizičnega, psihičnega in duševnega sveta, saj se meditator nauči uporabljati svoje miselne sposobnosti v povezavi s svojimi čutili ali neodvisno od njih. Meditator ne more naenkrat razlikovati svojih mentalnih sposobnosti od svojih čutov, niti načina, s katerimi se sposobnosti povezujejo in delujejo skozi njegova čutila, niti ne more naenkrat analizirati predmeta v njegovih končnih delih in sintetizirati delov, niti ne more vedeti te meditacije naenkrat kot celota. To sposobnost in znanje pridobiva s svojo predanostjo temu.

Od tega, kako hitro se bo lahko meditativno naučil vsega, kar je treba vedeti o predmetu ali predmetu, bo odvisno od razvoja in nadzora njegovega uma, ko se začne, od nadzora, ki ga ima nad svojimi željami, od njegove predanosti dela in o čistosti svojega motiva v volji, da živi večno. Nekateri umi so bolje prilagojeni, da meditirajo na abstraktne teme kot na konkretne stvari, vendar običajno to ni tako. Večina umov je bolje prilagojena učenju, tako da začnejo z objektivnim svetom in meditacijsko napredujejo do predmetov ali predmetov psihičnega in mentalnega sveta.

Meditacija, ki jo je tukaj treba začrtati in ki mora spremljati psiho-fiziološke spremembe v življenju za vedno, je: od fizičnega stanja, do katerega je um vezan, omejen in pogojen, preko psihičnega čustvenega sveta, kjer privlači, zavaja in navdušuje v duševni svet, miselni svet, kjer se lahko prosto giblje, spoznava in pozna sebe ter dojema stvari takšne, kot so. Predmeti ali predmeti, na katere bomo meditirali, bodo torej fizični svet, psihični svet, duševni svet.

Obstaja četrti red ali vrsta meditacije, ki ima opravka z umom v njegovem končnem stanju kot um v duhovnem svetu spoznanja. Ta četrta meditacija ne bo potrebna začrtati, saj jo bo meditator odkril in poznal, ko napreduje v meditaciji tretjega ali mentalnega sveta.

V meditaciji so štiri stopnje meditacije. Štiri stopnje meditacije v fizičnem svetu so: jemanje in držanje v mislih predmeta ali stvari, nad katero bo meditirano; predmet ali stvar podvrže pregledu vseh čutov s njihove subjektivne strani; premišljevanje ali razmišljanje o tej stvari kot subjektu, brez uporabe čutov in samo z umom; spoznati stvar takšno, kot je, in jo poznati v vsakem od svetov, kamor lahko vstopi.

Štiri stopnje meditacije v psihičnem svetu so: izbiranje in pritrjevanje v mislih vsega, kar je element, čustvo, oblika; videnje, kako je povezano s čutili in vpliva nanje ter kako čutila upoštevajo in vplivajo nanj; premišljevanje nad čutili, njihovim namenom in odnosom do uma; poznavanje možnosti in omejitev čutov, delovanja in interakcije med naravo in čutili.

Štiri stopnje meditacije v duševnem svetu so: misel zasnovati in ga v umu ohranjati s spoštovanjem; zaznati, kako vplivajo čutila in narava in so povezani z mislijo ali delovanjem uma; premišljevati o misli in umu v odnosu do čutov in narave, kako in zakaj um in misel vplivata na naravo in čutila ter premišljevati o namenu delovanja uma do sebe in do vseh drugih bitij in stvari; vedeti, kaj je mišljenje, kaj je misel, kaj je um.

(Se še zaključi)