THE

BESEDA

GHOSTI

(Nadaljevano)

Žele duhovi mrtvih

Ker je okusna sestavina v bruto hrani elementarna hrana, ki jo z občutkom okusa in z organskim delovanjem pri živem človeku prenese duh želve mrtveca, ki se prehranjuje z ali skozi žive, tako tudi telesno delovanje skozi občutek občutka pri živem človeku, notranji elementarni občutek, prenesen na duhove želja po mrtvih, ki so po naravi seksualnosti ali krutosti. To bistvo, potegnjeno skozi občutek, je hrana duhovnih želja.

Želja mrtvih je bodisi v telesu in hranjenje skozi dejanje in občutek seksa, krutosti, pohlepa ali pa se napaja skozi individualno vzdušje živega človeka. To ozračje je magnetna kopel, ki povezuje človeka in duha. V takem primeru gre za osmotsko ali elektrolitično delovanje, ki mrtvemu človeku prenese željo po duhu - ki je ena izmed oblik pohlepa ali spolnosti ali okrutnosti - elementarna in nujna hrana, ki ji je potrebna zaradi seksa, okusa in občutek. Močni duhovi mrtvih, čeprav očesu niso vidni, so notranjemu očesu dokaj dobro opredeljeni v obrisu in se pojavljajo v bolj ali manj bistvenem telesu.

Željni duhovnikov mrtvih, ki so bili nemočni, šibki ali nestabilne in negotove narave, so napačne živalske oblike, ki so pogosto slabo opredeljene v obrisu in so na videz težke ali počasne. Šibki so ponavadi zadovoljni, če se jim dovoli, da se kot pijavke pripnejo na neko živo telo podobne narave, dokler ne potegnejo dovolj snovi, da bi ublažili takojšnjo lakoto; nato se odkotalijo in okopajo v ozračju živega plena ter vpijejo novo energijo iz njegove neobstoječe oblike. Aktivnejši željni duhovi se obnašajo drugače. Svinja ali merjasca ali seja mrtvega duha bo zavrnil njegovo neodobravanje zaradi žrtev in ga spodbudil v ukrepanje za izpolnjevanje svojih želja. Ko moški izpolni svoje zahteve, se zasmili ali zadovoljno cvili. Čim debelejši je svinjac, je lačnejši.

Volk hoče duha mrtvega človeka, ki gladi za dobičkom, hlače v dihu živega; v njegovem ozračju zdrsne in tam zaleže svoj plen do primernega trenutka, nato pa naleti na žrtev, da jo požre. Lakota duha volčjega želje je drugačna od lakote duha željnega prašiča. Glad duha hrenovke je po občutljivi hrani po občutku okusa; duh svinje ali svinje željnih duhov je kot tak namen za čutno zadovoljevanje skozi čutno občutje. Glad duha volka želi pridobiti z izgubo človeka ali pa je kri zaradi krvi. Duh mrtvega volka želi mrtvo pridobiti po telesu živega človeka podobne želje. Duh volka ne išče kopičenja bogastva niti pridobitve imetja. Ne skrbi za bogastvo in imetje. Zadovoljuje ga le poseben subtilni psihični občutek prevzema od drugega z obrtjo ali borbo za tisto, za kar si drugi prizadevajo. Duh mrtvih, ki je lačen z dobitkom, je zadovoljen, ko je žrtev popolnoma opustošena. Duha željne volka željo ne dobijo žrtve, ki so despolirane, ampak skozi živega človeka, ki žrtev obupa. Krvoločen željni duh mrtvega človeka ni zadovoljen z dobičkom. Želi kri, živalsko ali človeško. Dela umora nenehno povzročajo duhovi želja mrtvih, še posebej, če dejanje ni v samoobrambi ali v obrambi časti. Krvolačen volk željo, da bi duh mrtvih spodbudil skozi občutke, kot so sovraštvo, jeza, maščevanje, živega človeka, skozi katerega se hrani, k umoru. Nato volkov duh izvleče iz grobe življenjske krvi tisto subtilno psihično bistvo življenja, ki ga umira človek.

Mačji ali tigrasti duh se bo drgnil ob človeka in božal ozračje ter si z repom bijel atmosfero, dokler se takšni občutki, kot so ljubosumje ali zavist, ne bodo dovolj vzbudili, da bi živeli storili neko okrutnost, ki bo mačko razveselila.

Kačji duh se vije po telesu ali se v ozračju vrti v gracioznih gibih, dokler ne očara in privabi, da deluje tisti, skozi katerega se prehranjuje s čutnimi občutki. Žele duhovi okrutnosti ali čutnosti se lahko hranijo tako s telesi, prek katerih delujejo, kot tudi s tistimi, na katerih se dejanja izvršujejo.

Duh poželenja mrtvega človeka, ki je posledica pretirane želje in uživanja alkoholne pijače med življenjem, je nekoliko drugačen od ostalih duhov poželenja. Duh pokojnika po alkoholu, ki je bil obvladujoča želja zatrjenega pijanca v življenju, je skoraj, če ne povsem, brez želje po čutnosti ali krutosti. Posebna korenina želje, iz katere izvira, je pohlep, ki se kaže kot žeja in jo želi potešiti s čutilom za okus. Duh poželenja po alkoholu ni specializiran kot katera koli znana živalska oblika. To je deformirana, nenaravna stvar. Njena podoba, če lahko rečemo, da ima obliko, je podoba gobe, spremenljive oblike z nepravilnimi organi. Žejen je kot pesek in bo vsrkal alkohol v močni pijači tako vneto kot pesek vso vodo, ki mu je dana. Pijača ali alkohol si želijo duhovi mrtvih, pogosta mesta netreznosti, kot so klubi, saloni, vrtiljaki, kjer teče skleda, ker lahko tam najdejo in izberejo take ljudi, ki bodo najbolje služili njihovim potrebam. Brez živega človeka alkoholni duh ne more uživati ​​pijače, čeprav so ji bili izpostavljeni polni sodi. Če duh mrtvega poželenja po alkoholu uspe osvojiti in narediti človeka za sužnja z njegovo željo po pijači, potem se bo občasno ali za vedno pogreznila v njegovo telo in možgane ter iz njega izgnala vest, samospoštovanje in čast, izgnati njegovo človečnost in narediti iz njega neuporabno, brezsramno stvar.

(Se nadaljuje)