THE

BESEDA

ŽIVLJENJE VEDNO

(Nadaljevano)

Človek močnih želja, ki si prizadeva, da bi ga uporabil za tisto, za kar meni, da je njegov interes neodvisno od drugih, lahko pridobi moč in lahko podaljša življenje v svetu za čas, ki se navadnemu človeku zdi za vedno. Pridobljene moči morajo nanj reagirati in ga zrušiti, saj je s svojim duhom naredil oviro na poti človekovega napredka. Zakon zahteva, da se odpravi vsa ovira za dobrobit in napredek človeštva. Zdi se, da dejanja močnega in sebičnega človeka za čas kršijo zakon. Enostavno se zdi, da ga zlomijo. Medtem ko lahko kdo nasprotuje zakonu, posega v njegovo delovanje ali odloži njegovo delovanje, ga ne more za vedno zaužiti. Sila, ki jo izvaja proti zakonu, mu bo v meri prizadevanja povrnila. Takšni moški se ne upoštevajo v tem, kar je tukaj napisano na Living Forever. Povedano bo koristilo le tistim, katerih motiv za večno življenje je, da bodo tako lahko služili človeštvu in da bo njihovo doseganje stanja bivanja za vedno najboljše od vseh bitij.

Tisti, ki je naredil tri korake k življenju zgoraj, se prepriča, da umira, se odreče načinu umiranja in si zaželi življenjskega načina ter začne postopek življenja, se mora seznaniti z nekaterimi predlogi kar bo dokazal in pokazal sam sebi, ko nadaljuje v svojem napredku k življenju za vedno.

V vsakem delu štirih svetov manifestiranega vesolja vlada en zakon.

Štirje svetovi so, fizični svet, psihični svet, duševni svet in duhovni svet.

Vsak od štirih svetov vlada po svojih zakonih, ki so podvrženi enemu univerzalnemu zakonu.

Vse stvari v vsakem od svetov so podvržene spremembam, kot je sprememba znana v tem svetu.

Nad štirimi sveti je primarna koreninska snov, iz katere se vse spominja na pomlad kot iz semena. Poleg tega, ki obsega vse nemanificirano in vse manifestirano, je celo.

Snov je v svojem prvotnem stanju nemanificirana, v mirovanju je homogena, enaka je v celotnem obdobju in je nezavestna.

Snov se v zakon manifestira.

Manifestacija se začne v tistem delu snovi, ki postane aktivna.

Ob vsaki taki manifestaciji se snov loči na končne enotne delce.

Končne enote ni mogoče razdeliti ali uničiti.

Ko se začne z manifestacijo, tisto, kar je bila snov, preneha biti enako v celotnem in postane dvojno v svojem delovanju.

Iz dvojnosti, ki se kaže v vsaki končni enoti, izhajajo vse sile in elementi.

Tisto, kar snov postane v manifestaciji, se imenuje materija, ki je dvojna kot duh-materija ali materija-duh.

Materija je sestavljena iz vrhunskih enot v različnih kombinacijah.

Štirje manifestirani svetovi so sestavljeni iz končnih enot, iz katerih je sestavljena materija.

Zadeva vsakega od štirih manifestiranih svetov se razvija bodisi v skladu z involucijo bodisi v skladu z evolucijo.

Linija vdelave v razvoj spuščanja končnih enot je od duhovnega sveta preko mentalnih in psihičnih svetov do fizičnega sveta.

Zaporedne faze razvoja navzdol v liniji involucije so materija ali duh, diha, življenjska snov, spolna snov ali fizična materija.

Črta evolucije v razvoju končnih enot je od fizičnega sveta preko psihičnega in mentalnega sveta do duhovnega sveta.

Stopnje razvoja navzgor po evoluciji so spolna materija, materija želja, miselna materija in individualnost.

Končne enote, ki se razvijajo po involucijski liniji, so zavestne, a neinteligentne.

Končne enote, ki se razvijajo po evolucijski liniji, so zavestne in inteligentne.

Končne enote, ki se razvijajo na liniji nadzora evolucije in povzročajo, da končne enote na liniji involucije delujejo v tistem svetu, v katerem jih usmerjajo inteligentne enote.

Manifestacije v katerem koli od svetov so rezultat kombinacije neinteligentnih končnih enot in kot rezultat te smeri, ki so jim jo dale inteligentne enote.

Vsaka enota se manifestira v stopnjah tega, kar se imenuje duh in kar se imenuje materija.

Kar se imenuje duh in tisto, kar se imenuje materija, sta nasprotna vidika dvojnosti, izražena na manifestirani strani vsake enote.

Nazorna stran vsake enote se imenuje na kratko.

Materija je treba poznati na eni strani duh in materijo na drugi strani.

Vsaka enota, ki se ne poraja, je snov.

Vsaka enota, ki se manifestira, je lahko uravnotežena in razdeljena na nemanificirajočo stran iste enote.

Vsaka končna enota mora skozi vse stopnje razvoja na liniji involucije, od duhovnega do fizičnega, preden lahko končna enota začne svoj razvoj na liniji evolucije.

Vsaka končna enota mora preiti vse stopnje razvoja od najvišjega, od prvobitnega duha v duhovnem svetu do najgostejše snovi v fizičnem svetu in mora skozi vse faze razvoja od najnižjega v fizičnem svetu do najvišjega v duhovni svet.

Vsako neinteligentno končno enoto sili duha sama po sebi, da deluje po navodilu inteligentnih končnih enot, dokler ta končna enota ne postane inteligentna končna enota.

Neinteligentne končne enote postanejo inteligentne končne enote s povezavo z inteligentnimi končnimi enotami, ko dokončajo svoj razvoj po liniji involucije.

Neinteligentne končne enote niso odgovorne za rezultate svojih dejanj.

Ko končne enote postanejo inteligentne in začnejo svoj razvoj na liniji evolucije, postanejo odgovorne za svoja dejanja in za tisto, kar povzročijo neinteligentne končne enote.

Vsaka končna enota mora skozi razvoj skozi vse faze biti inteligentna končna enota.

Človek je končna enota, ki je inteligentna in je v fazi razvoja.

Človek se drži in je odgovoren za nešteto drugih, vendar neinteligentnih končnih enot.

Vsak sklop končnih enot, ki jih ima človek inteligentne končne enote, spada v faze razvoja, skozi katere je prešel.

Človek ima s seboj v organizaciji, ki nadzoruje končne enote vseh ravnin involucije in evolucije do stopnje razvoja v evoluciji, ki jo je dosegel.

Po istovetnosti snovi se človek v nerazumljivi strani sebe kot končne enote lahko človek dvigne iz manifestiranih svetov in v nemanificirano.

Človek lahko z močjo duha-materije, ki je njegova končna enota kot končna enota, privede do sprememb v sebi, s katerimi preneha delovati izmenično kot pozitiven ali negativen, duh ali materija.

Izmenjava med temi nasprotji povzroči, da človek kot inteligentna končna enota izgine z ene ravnine v svetu in preide na drugo ravnino ali svet ter se preide iz teh in se znova pojavi.

V vsaki ravnini ali svetu, v katerem je končni enotni človek, se sam pojavi ali se zaveda glede na pogoje tistega sveta ali ravnine in ne drugače.

Ko človek inteligentne končne enote zapusti eno ravnino ali svet, se preneha zavedati sebe v skladu s pogoji te ravnine in sveta ter se zaveda sebe v skladu s pogoji ravnine in sveta, v katerega prehaja.

Nerazvita in neuravnotežena ter nepopolna stanja in razmere na manifestirani strani inteligentne končne enote človeka ustvarjajo željo po razvoju, ravnotežju, dokončanju in so vzroki za nenehne spremembe.

Vsak nasprotnik na manifestirani strani inteligentne končne enote si človek prizadeva nasprotovati ali prevladati nad svojim nasprotjem.

Vsako nasprotje manifestirajoče se strani sebe kot inteligentne končne enote poskuša združiti ali izginiti v drugo.

Medtem ko se na očitni strani inteligentne končne enote človeka spreminjajo nasprotja, bo prišlo do bolečine, zmede in konfliktov.

Človek kot inteligentna končna enota se bo še naprej pojavljal in izginjal in se znova pojavljal v različnih svetovih pod pogoji, ki jih zahtevajo svetovi, in mora prenašati muke občutkov in sprememb ter se ne bo zavedal samega sebe, kot je v resnici kot inteligenten končni enoto, dokler ne aretira sprememb in ustavi konflikt nasprotjev na manifestirani strani končne enote, ki je.

Človek lahko ustavi spremembo in ustavi konflikt teh nasprotij, tako da razmišlja in se zaveda in se naveže na istovetnost ali enotnost nemanificirane strani sebe kot inteligentne končne enote.

Um je faza v razvoju končne enote.

Nasprotja manifestne strani končne enote so lahko uravnotežena in združena.

Ko se nasprotja manifestirajoče strani končne enote uravnotežijo in združijo kot eno, nasprotja prenehajo biti nasprotja in oba postaneta eno, kar ni niti ena od nasprotnosti.

To, s čimer se nasprotja manifestirajoče strani končne enote združujejo kot eno, je enost ali istost, ki je neponovljiva stran te končne enote.

To, kar so postala nasprotja manifestirajoče strani končne enote, je snov.

Nasprotovanja manifestirajoče se strani končne enote, ki so se združile in ponovno postale eno, postanejo snov in so istovetnost nemanificirajoče strani.

Tista inteligentna končna enota, v kateri sta obe nasprotji svoje manifestirane strani postali eno in ki je postala snov, ni isto kot snov, čeprav se identificira s snovjo.

Tisto, kar se je poistovetilo z neresničljivo platjo samega sebe ali snovi, je modrost, načelo modrosti; stran nemanificiranja ostaja snov.

Načelo modrosti pozna in pomaga ter se identificira z vsako končno enoto v manifestiranih svetovih in s snovjo, korenino manifestiranih svetov.

Preko tistega samega sebe, ki je snov, načelo modrosti pozna in deluje z vsako končno enoto v vsakem od svetov na liniji involucije.

Po potencialni podobnosti načela modrosti, ki je v vsaki inteligentni končni enoti, načelo modrosti pozna vsako inteligentno končno enoto v vsakem od manifestirajočih svetov na liniji evolucije.

Načelo modrosti je s končnimi enotami prisotno v vseh svetovih, vendar ne kaže svoje prisotnosti kot oblike ali oblike.

Načelo modrosti se kaže v svoji prisotnosti samo z občutkom ali zavestjo o istostnosti z vsemi stvarmi in v vseh stvareh in z dobro voljo do vseh stvari.

Volja je vir moči, s katero načelo modrosti izraža svojo prisotnost v katerem koli od svetov.

Volja je netaknjena in je nekvalificirana.

Kot je človek končna enota v svojih manifestirajočih in nemanificirajočih straneh, tako so tudi štirje sveti v svojih manifestirajočih in nemanificirajočih straneh.

Človek inteligentne končne enote je predstavnik vsakega sveta na njegovih manifestirajočih in neponovljivih straneh in celotnega.

Človek in njegova organizacija delujeta isti zakon in zakoni, ki delujejo v celotnem in v vsakem od svetov.

Ker inteligentna končna enota človek deluje z dokončnimi enotami, ki so z njim in v njegovem ohranjanju, delujejo tudi na druge končne enote v vsakem od svetov, s katerimi so povezane.

Končne enote v različnih svetovih reagirajo, kot so jih izvajale skrajne enote v zadrževanju človeka in vse po vrsti reagirajo tudi na človeka.

Um človeka inteligentne enote deluje sam na sebe in podobno deluje tudi na um celotnega in tako tudi razum celotnega reagira na inteligentni končni človek.

Te trditve morda ne bodo naenkrat očitne. Če pa jih bo kdo prebral in z njimi postal intimen, se bo ukoreninil v njegovem umu in postal razumljiv razlogu. Človeku bodo pomagali pri njegovem napredku do življenja za vedno, da bi razumel delovanje narave v sebi in si razložil samega sebe.

Večno življenje ne živi za uživanje dobrot. Večno življenje ni za izkoriščanje sočlovekov. Za večno življenje je potreben večji pogum kot najbolj pogumen vojak, bolj vnema kot najbolj goreči domoljub, dojemanje zadev bolj obsežno kot ima najmočnejši državnik, globlje ljubezen kot najbolj predana mati. Tisti, ki živi večno, ne more kot vojak boriti se in umreti. Svet ne vidi niti sliši za boje, ki jih vodi. Njegovo domoljubje ni omejeno na zastavo in pleme ter deželo, na katero pada njegova senca. Njegove ljubezni ne moremo izmeriti s prsti otroka. Z obeh strani sedanjosti seže k bitjem, ki so že minila in ki šele prihajajo. Izogniti se mora, medtem ko bodo domačini moški šli mimo in prišli in odšli, pripravljeni jim je pomagati, ko bodo pripravljeni in jih bodo prejeli. Tisti, ki živi večno, se ne more odreči zaupanju. Njegovo delo je z in za rase človečnosti. Šele, ko bo njegov najmlajši brat iz velike družine zasedel svoje mesto, njegovo delo ne bo končano, morda pa tudi ne.

Proces za večno življenje je zelo verjetno dolg in naporen potek in za potovanje zahtevata velik značaj in hladnost presoje. S pravim motivom ne bo strahu pred odhodom na pot. Tisti, ki se ga zaveže, ga nobena ovira ne bo spuščala in se ga ne more bati. Edino sredstvo, s katerim ga lahko prizadene strah in ga premaga, je, če se ga iz lastnega napačnega motiva moti in neguje. Strah ne najde nobenega mračnega mesta s pravim motivom.

Čas je, da se ljudje zavejo, da jih nosi hudournik življenja in da jih čez nekaj časa zajame smrt. Čas je, da se odločimo, da se ne bomo tako zajeli, ampak da bomo uporabili hudournik za varno prenašanje in živeli večno.

(Se nadaljuje)