THE

BESEDA

GHOSTI, KI NIKOLI NISO BILI MENI

(Nadaljevano)

Duhovi, ki postanejo moški

NARAVI duhovi, duhovi, ki nikoli niso bili moški, morajo med evolucijo postati moški.

Duhove, kot vse stvari in bitja, ki so pod človekovim stanjem, pozivamo k razvoju moških. Kajti skozi stanje človeka morajo vsi preiti, da postanejo bitja v višjih stanjih. Najvišje bitje, povezano z evolucijo, kolikor si jih človek sploh lahko zamisli, so inteligence. So entitete, ki so postale popolne, nekatere med njimi ob koncu prejšnjih evolucij, druge pa v sedanjem obdobju. V njihovih rokah je vodilo v vseh svetovih, o bitjih pod njimi. Človek je um in stoji med entitetami brez uma in najvišjih inteligenc. Tudi najvišja bitja brez uma, torej najvišji duhovi, ki nikoli niso bili moški, morajo obstajati kot ljudje, preden lahko postanejo inteligenca.

Tema duhov, ki nikoli niso bili moški, spada pod dve široki razdelki: ena, elementi v elementarnih svetovih; drugi pa njihovi odnosi do človeka in človekova dolžnost do njih. Zaveda se jih ali njihovega odnosa do njega, le v izjemnih primerih, ko je preprost in blizu naravi, se zaveda nekaterih njihovih dejanj, medtem ko njegova čutila civilizacija še ne zaduši ali ko izvaja magijo; ali ko je naravni vidik. Naravni duhovi so bitja v elementih. Preko teh bitij delujejo narave. Sila je aktivna stran elementa, element negativna stran sile. Ta elementarna bitja si delijo dvojni vidik elementne sile, katere so. Znotraj fizičnega in onkraj njega so svetovi, štirje takšni svetovi. Najnižji od njih je zemeljski svet in človek ne ve ničesar razen nekaterih vidikov njegove manifestirane strani. Manifestirana in nemanificirana stran zemeljskega sveta sta zajeta v naslednjem višjem svetu, svetu vode; ta svet je v svetu zraka; vsi trije so na svetu ognja. O teh štirih svetovih se govori kot o sferah njihovih elementov. Štiri krogle prodrejo druga v drugo v zemeljsko sfero. Elementarna bitja teh štirih sfer so človeku znana le, če se sploh pojavljajo na zemeljski sferi. Vsako bitje v teh elementih se udeležuje narave ostalih treh elementov; vendar njegova lastna narava sile in elementa prevladuje nad drugimi v njej. Zato v zemeljski sferi zemeljski element s svojo večjo močjo sporoča drugim. Elementarnih bitij je nešteto, njihove vrste so različne od besed. Vsi ti svetovi s svojimi neštetimi bitji delujejo po načrtu, ki sčasoma spusti vsa bitja v lonček manifestirane strani zemeljske sfere in od tod omogoči njihov vzpon v evoluciji do kraljestva uma.

Vsako sfero je treba razumeti z dveh vidikov, enega narave in drugega uma. Sferi kot elementu sile vlada velik elementarni bog, pod katerim so manjša božanstva. Vsi elementi v tej sferi, medtem ko obstajajo, v hierarhijah pod in v tem velikem bogu zmanjšujejo moč in pomen neskončno. V elementih ima element obliko; ko izgubijo, so spet prvine. Ta velik element in njegovi gostitelji so po naravi. Nad tem elementarnim bogom je inteligenca krogle, s hierarhijami nižjih stopenj. Nekateri od teh so izpopolnjeni umi tega in prejšnjih evolucij, ki v involuciji in evoluciji sedanjih ciklov ostajajo, da vodijo in upravljajo človeka in duhove, ki nikoli niso bili moški. Kolikor človeštvo ve, ima inteligenca načrt zemlje in njenih procesov in so dajalci zakona in ta zakon bodo elementarne entitete, ko bodo dane, izvršile kot tisto, kar se imenuje operacije narave, usoda, načini Providence, karma. Od revolucije planeta in nasledstva letnih časov do nastanka poletnega oblaka, od cvetenja rože do rojstva človeka, od blaginje do škodljivcev in nesreč, vse to prenašajo elementarji pod svojimi vladarji, komu pa meje postavljajo meje inteligence. Tako medsebojno vplivajo materija, sile in bitja narave in uma.

Elementi in sile zunanje narave imajo središča v telesu človeka. Njegovo telo je del narave, sestavljeno je iz elementov štirih razredov in s tem sredstva, s pomočjo katerih on kot um skozi stike z naravo prihaja v stik z naravo. Nagnjenost vseh duhov je k telesu človeka. Kajti noben duh v svojem elementu ni sposoben za razvoj. Napreduje lahko le, ko pride v stik z drugimi elementi, medtem ko se kot duhovi sprehajajo v telesu človeka. Glede narave elementov imajo samo željo in življenje, brez uma. Nižji red elementov išče senzacijo in zabavo, nič več. Naprednejši se trudijo, da bi se povezali s človekom in si ustvarili človeško telo, da bi jih v njem lahko prižgal um, bili nosilci uma in na koncu postali um.

Tu se tema iz elementov v elementarnih svetovih prelevi v drugo delitev, človekov odnos do elementov. Človekovi čuti so prvine. Vsak čut je humaniziran, impresioniran vidik elementa, medtem ko so zunanji predmeti deli neosebnega elementa. Človek lahko stopi v stik z naravo, ker sta smisel in predmet njegovega zaznavanja del istega elementa, vsak organ njegovega telesa pa je brez njega osebni del neosebnega elementa, generalni vodja telesa pa je sestavljen iz njegovega človeškega elementa osebno od štirih elementov. Stoji najbližje in je v skladu z evolucijo, da postane um. Cilj vse narave je postati človeški element, in če to ni mogoče, vsaj postati čut, organ, del človeškega elementa. Človeški element je vladar telesa in ustreza elementarnemu vladarju krogle. Znotraj nje so manjši in najmanj elementi telesa, saj je neskončnost manjših elementov v bogu krogle. Vsi manjši elementi so usmerjeni v stanje človeškega elementa. Tok involucije in tok evolucije se vrtita okoli človeškega elementa. Tam je vzpostavljen stik med naravo in umom. Človek je zgradil svoj element v nešteto letih in ga izpopolnjuje v svojih inkarnacijah, da ga vzgaja, dokler ne postane zavest kot um. To je njegov privilegij, pa tudi njegova naloga.

Vrste elementov, s katerimi lahko človek pride v stik, so omejene na tiste na zemeljski sferi. Ena od teh vrst, imenovana Zgornji Elementi, je idealne narave. So z nemanificirane strani zemlje in običajno ne pridejo v stik z moškimi. V nasprotnem primeru se pojavijo kot angeli ali pol bogovi. Načrt sveta jim je začrtan z inteligencami in oni upravljajo zakon ter dajejo načrt in navodila drugim izvedbam, imenovanim Spodnji Elementi, v izvedbo. Spodnji so iz treh skupin, vzročne, formalne in portalne, vsaka v sebi ima elemente ognja, zraka, vode in zemlje. Vse materialne stvari jih proizvajajo, vzdržujejo, spreminjajo, uničujejo, reproducirajo. Manj napredni roj okoli njega in skozi človeka ga nagovarja k vsakršnemu presežku in vznemirjenju in skozi njega doživljajo čutenje, bodisi v njegovo zadovoljstvo ali v njegovih težavah. Bolj napredni, boljši uredi nižjih elementov se izogibajo ljudi.

Telo vsakega moškega je takrat žarišče. V to nenehno naravo se črpajo duhovi iz njihovih elementov in iz tega se neprestano vračajo v svoje elemente. Skozi tiste elemente, ki so čutila, sistemi, organi, v telesu človeka. Medtem ko se vozijo skozi, so navdušeni nad svojim okoljem. Rojeni skozi telo so žigosani z boleznijo ali blaginjo njegove narave, z začaranostjo ali naravnostjo želje, s stanjem in razvojem uma ter z osnovnim motivom v življenju stopijo v stik. Vse to omogoča, da spremembe tlorisa, odvisno od pravice človekove izbire, uporabljajo svoj um na način, ki ga želi. Tako zavestno ali nezavedno ter s ciklično retrogresijo in napredovanjem pomaga nadaljevati evolucijo sebe, svojega elementa in duhov, ki nikoli niso bili moški. Prvi kanal in zadnji in edini je človeški element. Med temi odnosi med elementi in samim se človek ponavadi nezavedno zaradi razlogov, da ne čuti duhov narave, tako da so njegova čutila tako urejena, da segajo samo do površin in ne do notranjosti in bistva stvari, in ker predelne stene ločujejo človeški in elementarni svetovi.

Vendar se moški morda zavedajo odnosov z elementi. Nekateri od teh odnosov spadajo v področje magije. To je ime, ki je bilo dodeljeno delovanju naravnih postopkov upogibanja. To delo se nazadnje vrne k poseganju v zunanjo naravo prek organov in sistemov lastnega človeškega elementa in fizičnega telesa. V obsegu takšne magije so ozdravitev bolezni, lomljenje in prenašanje in sestavljanje ogromnih kamnin v strukture, dvig v zrak, izdelava dragih kamnov, prerokba prihodnjih dogodkov, izdelava čarobnih ogledal, iskanje zakladov, nevidnost samega sebe in praksa črne magije in čaščenja hudiča. Pod glavo magije še bolj pade znanost o podpisih in pečatih, črkah in imenih, amuletih in talismanu ter o tem, kako pride njihova moč, da vežejo, držijo in silijo elemente. Vse to pa je v mejah vrhovnega zakona karme, ki nadzira tudi elemente elementov pri izvajanju prekletstva in blagoslova. Drugi primeri magične duhove so: vezava elementov na nežive predmete in ukazovanje teh duhov v delo in tako povzročijo pometanje metle, premikanje čolnov, vagoni, ki gredo; ustvarjanje družin alkimistov za osebno službo in pomoč pri njihovih alkemičnih procesih; uporaba naklonjenosti in antipatije elementov, za zdravljenje oz.

Razmerje z duhovi narave še naprej obstaja v primerih, ko niso predvidene magične operacije, duhovi pa delujejo po željah in priložnostih, ki jih ponuja človek. Takšna so dejanja duhov, ki sanjajo, primeri inkubija in sukubija, obsedenost in duhovi za srečo in duhovi za slabo srečo. Seveda se nevarnosti in odgovornosti udeležijo sprejemanja daril in daril duhov celo na samo željo, čeprav je nevarnost manjša kot v primerih, ko se misli držijo v "afirmaciji" ali "zanikanju", in o izvajanju čarovništva. Takšni so nekateri možni odnosi med ljudmi in elementi. Dejstva, na katerih temeljijo legende o povezanosti in fizični spolni združitvi ljudi in elementov, vodijo v to, da duhovi, ki nikoli niso bili moški, postanejo moški.

ČE več, se dogajanja v celotnem vesolju predstavljajo v naravi in ​​duhu. Narava je sestavljena iz štirih elementov. Um ni od elementov. Vse je bodisi del narave bodisi uma. Vse, kar ne deluje vsaj z neko mero inteligence, je narava; vse, kar deluje z določeno mero inteligence, je um. Narava je odraz uma. V drugem smislu je narava senca uma. (Glej Beseda, Vol. 13, št. 1, 2, 3, 4, 5.) Narava je involucijska, ne evolucijska; um je evolucijski. Vse, kar v naravi deluje v stiku z umom, je evolucijsko, to je, da se nenehno razvija iz nižjih, v višje oblike. Snov se s tem izpopolnjuje od stopnje do stopnje, dokler ni mogoče razsvetliti zadeve. To se najprej naredi s tem, ko se zadeva združi z umom, nato pa z utelešenjem uma v obliko, ki je v modi iz te materije, s katero se je skozi leta reinkarnacije povezal z leti. S takšnim telesom um prebiva in deluje na naravi. Narava vključuje obliko in nanjo deluje in vzgaja um, vse v človeškem telesu. Um to dela prek človeškega telesa. V njej deluje na naravo, torej na prvine, medtem ko narava kroži po prostoru in kroži v času.

Procesa kroženja elementov ni mogoče razumeti, če se ne odpravi ideja o velikosti elementov. Velike in majhne so sorazmerne. Majhna lahko postane velika, velika majhna. Končne enote so samo tiste, ki so stalne in bistvene. Elementi iz štirih svetov, ki delujejo skozi očitano stran zemeljske krogle, se v človekovem telesu pretakajo v enakomernem toku, od trenutka, ko je telo spočet do njegove smrti. Elementi vstopajo skozi sončno svetlobo, ki jo absorbira, zrak, ki ga diha in tekoča in trdna hrana. Ti elementi kot elementi so tudi skozi različne sisteme v njegovem telesu; generativni, dihalni, obtočni in prebavni so glavni kanali, kjer deluje na te elemente. Prihajajo tudi skozi čute in skozi vse organe njegovega telesa. Pridejo in gredo. Medtem ko skozi telo kratek ali daljši čas prehajajo, iz uma dobivajo vtise. Um jih ne navduši neposredno, saj ne morejo priti neposredno v stik z umom. Navdušujejo jih skozi človeški element. Užitek, vznemirjenje, bolečina, tesnoba vplivajo na človeški element; ki se povezuje z umom; delovanje uma se vrne v človeški element; in to navdušuje manjše elemente ob njihovem prehodu skozi to. Elementi nato zapustijo človeški element in krožijo v kombinaciji z drugimi elementi ali sami po zemlji, vodi, zraku in ognju, skozi mineralna, rastlinska in živalska kraljestva, nazaj v subtilne elemente in spet skozi kraljestva, včasih vezana v hrani, včasih brezplačni, na zraku ali sončni svetlobi, vendar vedno v toku vetrne narave, dokler se ne vrnejo k človeku. Prenašajo vtise od ljudi po vseh svojih krožnicah skozi elemente in skozi kraljestva narave in skozi ljudi, razen tistega, ki je na njih pustil prvotni vtis. Ta kroženje elementov se dogaja skozi vse starosti.

Način, kako elementi krožijo, je element. Zadeva elementov ima obliko elementa. Obrazci lahko trajajo trenutek ali dva ali več let, vendar se sčasoma zlomijo in razpršijo. Vse, kar ostane, je končna enota; ki jih ni mogoče razbiti, razpustiti in sploh ne uničiti. Razlika med končno enoto elementa in končno enoto človeka je v tem, da človek obnavlja svojo obliko iz lastnega semena, toda tisti element ne pušča semena, iz katerega bi bilo mogoče oblikovati neko obliko. Element mora imeti svojo obliko. Kar vztraja, je končna enota.

Kroženje elementov se nato nadaljuje, večinoma v obliki elementov. Te oblike se po nekem času raztopijo, elementi se vsrkajo v svoje elemente, ne da bi pustili zarod ali celo sled o sebi. Ne bi bilo nobenega napredka, ne vpletanja, ne evolucije, če ne bi bilo drugega dejavnika. Kaj je povezovalna vez med elementarnimi oblikami? Je končna enota, okoli katere se je stvar oblikovala kot element. (Glej Beseda, Letnik 15, Živeti večno, str. 194–198.)

Končna enota je povezava. To je tisto, kar omogoča, da se materija združi v obliko okoli nje ali znotraj nje. Velikost in dimenzije je treba izključiti iz zasnove končne enote. Ko element prinese obliko in nastane element najbolj primitivne vrste, podoben neoblikovanemu elementu in po naravi, ki ga je težko razlikovati, se zadeva združi v končno enoto. Končna enota omogoča obliko in ostane tudi potem, ko se oblika raztopi in je element spet v brezformnem, kaotičnem stanju. Končna enota se spreminja s tem, kar je doživela. V identiteti, iz katere je sestavljen element, ni nobene sledi. Prav tako se v končni enoti ni prebudila zavestna identiteta. Končne enote ni mogoče uničiti ali razpršiti, kot je bila oblika elementa. Čez nekaj časa se druge materije okoli nje kot še en element sile v obliki elementa. Ta oblika se čez čas razblini, subtilna zadeva gre v svoje elemente; končna enota se spremeni in tako je označeno drugo stanje njenega napredka. Končna enota se postopoma in neskončno spreminja s številnimi skupinami subtilnih snovi okoli nje, torej s tem, da je končna enota v elementih. Potuje skozi kraljestvo mineralov, zelenjave, živali in človeka in se spreminja, ko napreduje. Skozi nižje elementarne oblike prehaja kot prvin in končno doseže stanje elementov, ki bodo postali ljudje. Med vsemi temi spremembami, med katerimi pa ostaja končna enota, je nekaj, kar je navdušilo nad njo, ki jo poganja naprej. Gonilna moč je v svoji naravi, v njenem aktivnem vidiku, ki je duh. Kozmična želja je zunanja energija, ki vpliva na notranjo stran, to je duh. Ta vozni duh v končni enoti je enak, zaradi česar nižji uredi elementov iščejo zabavo in navdušenje z igranjem na čokolado. Isti vozniški duh sčasoma povzroča nezadovoljstvo ali obdarovanje s to zabavo in športom in naredi elementale, da si želijo nekaj drugega, ki jim je nedosegljiva, stran človeka, nesmrtna stran. Ko se v končni enoti prebudi nejasna želja po nesmrtnosti, je utelešena v elementu boljših razredov in ta želja jo postavi na vrsto, da postane človek.

Postopna sprememba ličil elementov pojasnjuje željo. Duhom v nizkih stopnjah se dajejo obrazci; nimajo svojih oblik. Ti duhovi so življenja. Imajo življenje in dobijo obliko. Ganita jih impulz narave, torej kozmična želja, kot jo predstavlja element, ki so. Z kroženjem skozi fizična telesa štirih kraljestev končne enote duhov napredujejo od primitivne stopnje do višje. Ko duhovi, ki krožijo, pridejo v živalska telesa, se dotaknejo želje, v njih pa se postopoma prebudi želja in tako tudi v njihovih končnih enotah. Želja je različnih vrst glede na predmet želje in naravo občutka. Ko duhovi krožijo skozi človeški okvir, so želje bolj poudarjene, saj so v človeku izrazito valovi nižjih in višjih želja, ki se v ciklih valjajo nad njim. Želje moških vplivajo na razvrščanje duhov v nižji in boljši red, boljši so tisti, ki so na vrsti, da postanejo moški; spodnji še niso na vrsti, iščejo samo senzacijo in zabavo. Boljši so na vrsti, ker ne iščejo samo občutka, ampak željo postati nesmrtni. Tisti, ki so na vrsti, imajo obstoje, ki so hkrati obsežni s svojo obliko. Ko je konec oblikovan, element preneha obstajati. V tem vidimo razliko od človeške. Kajti, ko se oblika človeka ob smrti razblini, ostane nekaj, kar znova oblikuje drugo telo zase in za um, ki deluje. Element v vrsti, da postane človek, si želi nekaj pridobiti, saj le tako lahko zasluži nesmrtnost.

Tako končna enota napreduje in pride do točke, ko ji navaden človek postane neokusen. Kajti navadni ljudje ne morejo dati elementalom nič drugega kot občutek in zabavo. So šport za elementare. Elementalov ne morejo spraviti v stik z mislimi o odgovornosti in nesmrtnosti, saj navadni ljudje nimajo takšne misli, ne glede na to, kakšni so njihovi poklici in slepo prepričanje. Med nižjimi elementali je zato treba narediti ostro razliko med tamkajšnjimi elementali nižjih razredov in tistimi naprednejših. Nizki redovi hočejo samo senzacijo, stalno občutje. Boljša naročila hrepenijo po nesmrtnosti. Želijo si senzacije, a hkrati hrepenijo po nesmrtnosti. Nekatere od teh so tiste, ki so bile omenjene prej v članek o otrocih ljudi in elementalov. Nesmrtnost je lahko le, če elemental pridobi pravico do obstoja kot človeški elemental in ga tako s služenjem umu ta um sčasoma osvetli in dvigne iz elementarnih ras, da bi bil sam um. Končno je končna enota, ki je začela kot elemental nižjega reda, sorodna kaosu, napredovala skozi oblike, ki so ji bile občasno dane, dokler ni prešla skozi vse sfere in kraljestva, naprej in nazaj ter postala elemental, ki hrepeni po nesmrtnosti.

V vrsti, da postanejo moški, so potem tisti duhovi, v katerih je končna enota postopoma prehodila vse faze elementarnega življenja do tiste faze, kjer duhovi hrepenijo po nesmrtnosti. Njihov način življenja ni takšen kot pri ljudeh, vendar ni tako različen, da bi ga bilo mogoče primerjati z drugimi oblikami vlad, medsebojnimi odnosi, dejavnostmi.

Živijo v dirkah ognja, zraka, vode in zemlje, v zemeljski sferi. Njihova dejanja, njihove metode življenja so v skladu z določenimi oblikami vladanja. Te oblike vladanja niso podobne tistim, pod katerimi človek živi. So vrhunskega značaja in so, kot bi se lahko videli, idealni vladarji videti, kakšni bodo prizadeti smrtniki. Moški, katerih umovi so bili dovolj vidni in jasni, da bi lahko videli te vlade ali se seznanili s temi vladami, so morda v svojih spisih predstavili svoje vtise. Takšen je lahko primer Platonove republike, Moorove Utopije, Božjega mesta svetega Avguština.

Ti elementi imajo medsebojne odnose, bližje ali bolj oddaljene. Lahko so sorodni kot oče in sin ali oče in hči, mati in sin, mati in hči, vendar se nista rodila. To, precej napačno razumljeno in izkrivljeno, je osnova zmotne predstave, da bi morali otroci pripadati državi, in je lahko soglasje svobodne ljubezni staršev s soglasjem države. Toda to ni uporabno za človeške zadeve in ne velja za elemente.

Dejavnosti elementarnih ras se nanašajo na zadeve, v katere se vpletajo ljudje, vendar morajo biti stvari idealne narave in ne smejo biti neprimerne ali nečiste. Elementi naj bi postali ljudje in se zanimali za človeške zadeve. Sodelujejo v vseh dejavnostih ljudi, sodelujejo v industriji, kmetijstvu, mehaniki, trgovini, verskih obredih, bitkah, vladi, družinskem življenju, kjer dejavnosti niso neurjene in nečiste. Takšna so njihova vlada, odnosi in dejavnosti.

V današnji dobi množičnost ljudi že več milijonov let obstaja kot človek. Umi se utelešajo ali zgolj občasno stikajo s človeškimi elementi, ki so se ob spočetju razvili iz osebnosti. Vsak od teh možganov je na splošno že stoletja povezan s svojim človeškim elementom. Pojavi, omenjeni v poglavju Otroci ljudi in elementov, so zdaj nenavadni. Sedanji čas ni čas, da elementi postanejo človeški elementi in zato vzpostavijo tesne stike z umom.

Za vse stvari obstajajo letni časi. Sezona elementov, ki prihajajo v človeško kraljestvo, je že minila. Prišlo bo še eno obdobje. Trenutno je čas nerazumen. Lahko se primerja z razredom v šoli. Obstaja šolski izraz; obstaja začetek izraza, takrat se vpišejo učenci, po končanem razredu pa ne uhajajo novi učenci; razred zaključi svoj termin, tisti, ki so končali z delom, tisti, ki niso opravili svoje naloge, ostanejo in začnejo nov termin, novi učenci pa najdejo pot, da zapolni razred. Podobno je z elementi, ki so se znašli v človeškem kraljestvu. Obstajajo letni časi, ko pridejo množično. Med letnimi časi sprejemajo le tiste, ki jih prinesejo posebni posamezniki. Množica človeštva se je oblikovala in vstopila pred šolsko hišo sveta.

Načini, v katerih so elementi boljših razredov, tisti, ki bodo vstopili v človeštvo, postali različni. En način je prikazan zgoraj. Takšno stanje moškega in ženske, ki bi ju danes postalo privlačno za enega od teh elementov, in ki je tako redek, je bilo splošno stanje ljudi v daljni preteklosti, ko je bila sezona vstopa elementov. Iz tega prejšnjega stanja odličnosti se je človeštvo izrodilo. Še ni bil dosežen vnaprej. Res je, da se je človek razvil od barbarstva do današnje civilizacije, od kamene do električne dobe. Toda kamena doba ni bila začetek. Bila je ena izmed nizkih stopenj cikličnega vzpona in padca.

Obstaja več razlogov, zakaj elementov trenutno ne morejo vstopiti. Eno je, da današnji moški in ženske ne morejo ustvariti fizičnih celic, da bi vstopili v elemente; to je celice, v katerih lahko deluje pozitivna človeška energija in negativna energija elementa, ali celice, v katerih deluje negativna človeška agencija in lahko deluje pozitivna elementarna sila. Med razlogi je še en, da sta dva svetova, človeški in prvinski, obrezana in ločena s stenami, ki so trenutno nepropustna. Čutila človeka so kot predelne stene, ki ločujejo fizični od astralnega in psihičnega sveta. Elementi v današnjem času ne čutijo fizičnih stvari in ljudje ne čutijo astralnih in psihičnih stvari. Elementali vidijo astralno stran fizičnega človeka, vendar ne vidijo njegove fizične strani. Človek vidi fizično stran elementov, ne pa astralne ali resnično elementarne strani. Torej človek vidi zlato, a ne duha zlata, on vidi vrtnico, ne pa pravljico vrtnice, on vidi človeško telo, ne pa elemente človeškega telesa. Na ta način so čuti ločitve obeh svetov. Človek ima svojo particijo proti elementu, element, svojo steno, pred vdorom v človeka. V takih pogojih se človek loči od elementov v trenutkih, ki niso vidni.

Čeprav elementi v tem trenutku ne vstopajo, ker je to zdaj nesmiselno, ostaja načelo njihovega vstopa enako. Zato so se tudi v zadnjem času pri elementarnih stvareh in ljudeh lahko pojavili izjemni primeri, v katere so se utelesili miselni problemi.

Ko je bila sezona vstopa množic elementov, je človeštvo na življenje gledalo drugače kot danes. V tistih dneh so bili ljudje v telesu odlični in svobodnejši. Bili so fizično sposobni prinesti elemente v človeško kraljestvo, saj njihova telesa takrat niso bila prizadeta z boleznimi in slabostmi sodobnega človeka. Ljudje so lahko videli elemente. Pregrada med obema svetoma ni bila strogo vzdrževana. Elemente, ki so postali ljudje, so privlačili in iskali ljudi za združevanje in združitev in živeli s svojimi človeškimi partnerji. Iz teh sindikatov so se rodili potomci.

Ti potomci so bili dveh vrst. Vsak je imel fizična telesa. Ena vrsta je imela um, druga pa brez uma. Vrste brez uma so bili nekdanji elementi, ki so z druženjem s človekom in starševstvom pridobili osebnost in ob smrti pustili osebnostni zarod. Klic osebnosti so voditelji zakona vodili k novim staršem in tako je ta zarod osebnosti povezal združitev teh staršev in takrat je bil otrok. Ni bilo v otroku to je bil otrok, osebnost otroka. V tem leži razlikovanje med umom, ki se uteleša. Osebnost je razvila moči, ki jih je imela kot elementarne, hkrati pa je upoštevala značilnosti fizičnega telesa in je imela duševne dejavnosti, ki jih je sprožilo delovanje uma na to. Vendar ni imel nobenega uma. V tem stanju se je odzval na duševno atmosfero skupnosti v skupnosti tako hitro, kot na nagone, ki jih poziva narava. Ni ga motil ne razum, ne duševne motnje. V puberteti elementa se bo v njej lahko utelesil um.

Prva vrsta vprašanja je imela na pamet. Um je imel zarod osebnosti in povzročil je, da je vez med človeškim in elementarnim. Sledil je potek razmnoževanja, kot ga dobiva danes. Um ob rojstvu telesa ali po njem se je v njem inkarniral.

Elementi boljših razredov, ki so se najprej povezali in nato združili s človekom in postali starši človeških potomcev, so bili v kasnejši generaciji sami utelešeni v potomstvu podobnega starševstva. Imeli so čista, močna, koristna človeška telesa, ki so imela svežino in elementarne moči narave, kot je jasnovidnost, sposobnost letenja po zraku ali življenja pod vodo. Imeli so komando nad elementi in lahko delajo stvari, ki se danes zdijo neverjetne. Um, ki se je utelesil v teh telesih, je bil čist, jasen, odkrit in živahen. Element se je hitro odzval na vodenje uma, svojega božanskega učitelja, po katerem je hrepenel z veki. Mnogi današnji moški in ženske izvirajo iz tega prednika. Ko pomislimo na svojo sedanjo simpatičnost, viskoznost, šibkost, nenaravnost, hinavščino, se zdi ta izjava njihovega svetega prednika preveč ekstravagantna za prepričanje. Kljub temu sta se spustila in izrodila iz tiste nekdanje visoke države.

Takšen je bil za mnoge ljudi na zemlji danes začetek odnosa uma in elementarnega telesa, neposrednega in intimnega odnosa uma z delom narave, vtisnjenim v človeško telo. Um je imel moč takrat, ko je želel, vzdrževati človeški element do visokega elementarnega reda, iz katerega je ta element prišel, in sam napredovati v svojem lastnem razvoju in dokončati svoje lastne inkarnacije v znanju in modrost. Imela je moč, da vse to počne tako za elementarno kot zase. Toda pod dvema pogojema. Namreč, da je element prinesel tisto, kar je, um, takrat vedel, da je treba storiti, in nadalje, da se ga ne bi smeli preveč zavzemati in ne namenjati neupravičene pozornosti in občutkov, ki si jih je privoščil element. Nekateri umi so uporabili svojo moč. Sami so končali svoj mandat in postali izpopolnjeni umi, njihovi elementi so bili vzgojeni in so pravzaprav um. Toda milijoni človeštva na svetu danes niso sledili tej poti. Zanemarili so delati tisto, za kar so vedeli, da je najbolje; popustile so šarmu čutov, ki sta si ga privoščili elementarne in elementarne moči. Uresničevali so moči elementalov in se navdušili nad čutili. Elementarne moči so uporabili za razveseljevanje čutnih dobrot. Umi so gledali iz svojih svetlobnih krogov v elementarni svet in sledili, kamor so pogledali. Umi bi morali biti vodniki elementov, vendar so sledili, kam so vodili elementi. Elementi, ki nimajo uma, bi lahko skozi čute pripeljali nazaj v naravo.

Um bi moral biti otroku starš, moral bi voditi, trenirati, disciplinirati elemental, tako da bi vzel posestvo uma, dozorel v um. Namesto tega se je um zaljubil v svojega oddelka in se je z veseljem prepustil radosti in zabavam elementarnega oddelka. Elemental je ostal neizurjen. Seveda je želel biti voden in nadzorovan, discipliniran in usposobljen, čeprav ni vedel, kako naj se to naredi, tako kot otrok ne ve, česa bi se moral naučiti. Ko um ni uspel zavladati in se je prepustil naravnim impulzom, impulzom brezumne narave, je elemental začutil, da nima gospodarja, in se je kot razvajen in razvajen otrok odrekel zadržanosti in poskušal prevladati nad umom in uspelo. Od takrat obvladuje um.

Rezultat danes je, da so mnogi možje v stanju staršev, ki jih nadzorujejo njihovi razvajeni, neumni in strastni otroci. Dovoljene so naravne želje. Ljudje hrepenijo po fizičnih spremembah, navdušenju, zabavi, posesti, slavi in ​​moči. Da bi jih pridobili, zatirajo, goljufajo in pokvarijo. Odpovedujejo se kreposti, pravičnosti, samoomejevanju in spoštovanju drugih. Skrivajo se v hinavščini in prevarah. Obkroženi so s temo, živijo v nevednosti in svetloba uma je ugasnjena. Tako prinašajo nase nešteto težav. Izgubili so vero vase in v druge. Želja in strah jih poganjata naprej. Vendar um ostane um. Ne glede na to, v katero globino se lahko potopi, je ni mogoče izgubiti. Nekaj ​​pameti se prebuja in mnogi se zdaj trudijo nadzorovati tisto, kar sami imenujejo, a to je človeški element. Če bodo vztrajali, bodo pravočasno prinesli element iz njegovega trenutnega stanja in ga razsvetlili. Tako so duhovi, ki so bili željni postati ljudje, in so v povezavi z umom postali človeški elementi, se spustili iz svojih svetlih svetov in potopili v nizko stanje običajnega človeštva.

Človek ima dolžnost do teh elementov in tudi dolžnost do sebe. Dolžnost do sebe je, da disciplinira um, ga vrne v svoje visoko stanje in poveča svoje znanje ter to znanje uporabi za pravično in dobro. Človek je dolžan elementu, da zadrži svoje izbruhe in ga usposobi, da bo zrasel, da bo postal um.

(Se še zaključi)